nazaj na seznam člankov >>


O izvoru bele vinske sorte glera obstaja več hipotez. Najbolj verjetna je tista, po kateri glero enačijo s sorto, iz katere so pridelovali znamenito vino pucinum v času rimskega cesarstva. To vino so pridelovali na pečinah pri Devinu blizu izvirov Timava in ga v glinenih amforah po morju prevažali v Rim. Uživala ga je cesarica Livija, žena cesarja Avgusta. Prav tako ga je rada pila cesarica Julija in izključno vinu pucinum je pripisovala svojo visoko starost. Glera naj bi izvirala iz pečin pri Devinu. Ime prosecco je sorta dobila in obdržala samo v okolici Trevisa v pokrajini Veneto, posodil pa ji ga je kraj Prosek med Trstom in Nabrežino, od koder sorta izvira. Italijanska oblika imena kraja je Prosecco. Že leta 1844 jo kot glero, gljero, brešanko in prosekar (zadnji dve sta tudi imeni za vino iz grozdja te sorte) omenja Vertovc in loči pet tipov. Razširjena naj bi bila najbolj v (tržaškem) Bregu, Proseku, Brdih in pri Batujah v Vipavski dolini. Opisal jo je kot rodno sorto, očesa naj bi bila ob brstenju prijetne rdečkaste barve, les pikast in jagode mehke in prevodene.

V Slovenski Istri jo poznamo z imeni glera, gljera, gira. Sorta je kot prosecco razširjena v okolici Trevisa (Valdobbiadene, Conegliano), z imenom Serprina v okolici Padove (Colli Euganei, Conselvano) in kot Glera v Furlaniji, okolici Trsta, Gorice ter v Vipavski dolini. Biotip te sorte v hrvaškem delu Istre poznajo z imeni beli teran, teran bijeli, rafošk bijeli, solinovac. Vse naštete sorte z različnimi imeni so po razpoložljivih podatkih ozko sorodne oziroma gre za biotipe iste sorte, ki so se oblikovali v različnih talnih in podnebnih pogojih Istre, Krasa, Vipavske doline, Brd, Furlanije in Benečije. Kot dovoljena sorta je prosecco prišel v trsni izbor za celotno vinorodno deželo Primorska. Kot glera je sorta dovoljena v vinorodnih okoliših Vipavska dolina, Goriška Brda in Kras (podokoliš Vrhe).

Glera je danes v vinogradih okoliša Slovenska Istra redka. Podobno velja za ostale primorske okoliše. V starejših vinogradih Slovenske Istre najdemo posamične trse, največkrat skupaj s kanarjolo, malvazijo, maligo (guštano), istrsko belino in sorto pagadebiti. Prisotna je od mesta Koper do Pobegov, Svetega Antona, Marezig, Trušk, Šmarij, v Bržaniji in še kje. Po pričevanju starejših ljudi je bila bolj razširjena pred stoletno zmrzaljo leta 1929. V spominu je ostala kot zelo rodna sorta, z velikimi, lepimi grozdi rumene barve. Z ostalimi naštetimi sortami so jo vinificirali v belo zvrst.

Vršiček mladice je odprt, svetlo zelen, z redkimi dlačicami. Rast mladice je poševna. Mladica je zelena, rahlo dlakava. Na sončni strani ima rdeče antocianske proge (po cvetenju osončeni deli mladik v celoti pordečijo). Pogosta je močna rast sobrstov, ki praviloma nosijo eno socvetje. Zalistniki so srednje močni. Vitice so srednje močne in kratke. Po mladici so razporejene prekinjeno.

Odrasel list je majhen do srednje velikosti, okroglast, peterokotne oblike. Sestavljen  je iz petih, redkeje treh listnih krp, zgornja listna ploskev je temno zelena. Srednja listna krpa je pri spodnjih listih na mladiki večkrat daljša. Žile so neobarvane, listna ploskev je valovita in mehurjasta. Zobci so kratki, praviloma topi. Peceljni sinus je zaprt, krpi se nekoliko prekrivata, oblika sinusa je U. Zgornji listni sinusi so prav tako U oblike. Spodnja stran lista je močno dlakava, z gostimi volnatimi in ščetinastimi dlačicami.

Prvo socvetje najdemo na četrtem členku ali višje. Na mladiki sta največ dve kratki do srednje dolgi socvetji. Cvet je dvospolen, cvetenje poteka normalno, prašniki dvignejo in odvržejo cvetno kapico. Grozd je srednje velik do velik, piramidalne oblike, lahko ima eno ali dve krilci. Ima rahel ali redko srednje zbit. Grozdni pecelj je kratek in srednje olesenel. Sama pecljevina ponavadi dozori, zato ni krhka in se med predelavo ne drobi. Jagoda je majhna do srednje velikosti, okrogle oblike, na prečnem prerezu okrogla. Jagode so rumeno-zelene barve in izenačene po velikosti, popek je viden. V zrelosti se na soncu obarvajo rdečkasto. Meso jagode je neobarvano, zelo sočno, mehko, brez posebnosti v okusu. V ustih jagoda rahlo greni. Jagodni pecelj je kratek. Pečke so prisotne. Srednje debela rozga je odvisno od bujnosti okrogla do rahlo sploščena, svetlejše rdečkaste barve, s srednje dolgimi medčlenki. Glera je srednje bujna do bujna sorta, starejši trsi v vinogradu večkrat izstopajo in dosegajo zavidljive obsege debla. Odganjati začne zelo zgodaj, v zadnji dekadi marca, prva v vinogradu. Očesa so v razvojni fazi volneno oko prikupne rdečkaste barve. Od bolezni je glera nekoliko občutljiva le na pepelasto plesen. Na ostale pomembnejše bolezni je relativno odporna. Grozdje zori v pogojih vinorodnega okoliša Slovenska Istra srednje pozno, konec meseca septembra. Pridelek je reden in relativno velik, sorta je rodna. Pomembno je, da dobro in pravi čas opravimo zelena dela, tudi redčenje grozdja. Sušo glera relativno dobro prenaša. V moštu je povprečno (70) 75 - 90 0Oe sladkorja, odvisno od letnika in obremenitve. Sorta torej srednje dobro nabira sladkor. Trsov ne smemo preobremeniti, sicer močno trpi kakovost. Paziti je treba na zrelostni indeks, saj gleri v zrelosti naglo padejo skupne titracijske kisline. Te se v povprečju gibljejo med 5,0 in 7,5 g/l.

Iz grozdja sorte glera pridelujejo mirna vina, biser vina in penine. Vino je izrazite slamnato rumene barve. Odlikuje ga prefinjena sadna aroma (zrelo jabolko) in prijeten okus, ki spominja na mandelj. Vsebuje 11 -12,5 vol. % alkohola in približno 5 g/l kislin. Vino je lahko, sveže, pitno; ponudimo ga k predjedem (rižote, testenine, sveži sir), ribam, piščancu ali kuncu. Penine so primerne za aperitiv. Vino pijemo mlado, boljše letnike lahko hranimo 2 do 3 leta.

V okolici Trsta in na tržaškem Krasu slovenski vinogradniki pridelujejo predvsem mirna vina, ki dosegajo ceno 7 - 11 € za steklenico - tam je vino glera iskano in cenjeno. Stekleničijo tudi zvrst, v kateri je ob gleri še vitovska grganja. V Italiji je prosecco pomemb-na sorta. Vinogradi obsegajo 6430 ha ali 0,74 % vseh italijanskih vinogradov. Ekonomska teža sorte je veliko večja od obsega vinogradov. Velika večina vinogradov je v pokrajini Veneto, v bližnji okolici Trevisa in Padove. Večina grozdja, predvsem iz DOC območij, gre v predelavo za peneča vina, iz območja Cartizze je vse pridelano vino peneče. Penino pridelujejo po Charmat metodi v jeklenih tankih.

(SAD april 2007, Davor Mrzlić)