Revija Sad, priloga Vrtnine, januar 2010, avtor dr. Jože Podgoršek
Česen je ena izmed vrst zelenjave, ki se prideluje le na domačih vrtovih in izjemoma na intenzivnih pridelovalnih površinah. Kupci te čudovite in predvsem zdravilne vrtnine le stežka najdejo slovenski česen, saj naši trgovci ponujajo predvsem uvožen pridelek. Za lažji odgovor na v naslovu postavljeno vprašanje poglejmo možnosti za pridelavo te vrtnine in zahteve za pridelavo.
Česen izvira iz Srednje Azije, od koder so ga Mongoli razširili v različne kraje, kot tudi iz Sredozemlja. Poznali so ga tudi Grki in Rimljani. Iz Sredozemlja se je razširil po Evropi. V letih 1980 do 1990 so v Sloveniji pridelovali česen na 300 do 400 ha. Večina je bila namenjena samooskrbi pridelovalčevih družin, nekaj sto ton pa za prodajo preko trgovine in predelovalno industrijo.
Morfološke značilnosti
Česen (Allium sativum L.) razvije ravne liste, dolge do 50 cm. V pazduhi listov se razvijajo posamezni stročki, ki sestavljajo glavico. Česen je sestavljen iz 8 do 16 stročkov, pri čemer velja pravilo, da jih ima jesenski praviloma manj kot spomladanski. Vsak stroček je ovit v ovojno lusko običajno bele barve, vsi stročki pa so povezani v glavico s tremi do šestimi osušenimi ovojnimi listi. Posamezni stročki se razvijejo iz skupnega reduciranega stebla, iz katerega se razvijejo listi. V vsakem stročku se razvije vegetativen poganjek, iz
katerega v naslednjem letu zraste rastlina. Česen razvije relativno močne in globoke korenine z dobro sposobnostjo črpanja hranil iz tal. Ko se po sajenju iz rezervnih snovi, ki so v stročku razvijejo korenine in nekaj listov, se šele pričnejo oblikovati novi stročki.
Pri nekaterih avtohtonih sortah se na rastlini že prvo leto razvije cvetno steblo, visoko od 25 cm do 2 m. Najprej je cvetno steblo zvito, kasneje se poravna. Pri nekaterih sortah se na cvetnem steblu razvijejo drobni cvetovi, seme pa je drobno in običajno sterilno. Pri nekaterih sortah pa se na vrhu cvetnega stebla razvijejo izredno drobni stročki, s katerimi se česen lahko tudi razmnožuje. Ker pa iz stročkov, ki zrastejo na cvetnem steblu, dobimo izredne majhne glavice, česen razmnožujemo predvsem vegetativno, to je z delitvijo zdravih in lepo razvitih glavic. Pri saditvi pazimo, da posadimo samo en stroček na eno mesto, ker se iz njega razvije normalna česnova glavica.
Zahteve po toploti, vlagi in svetlobi
Česen je dobro odporen proti mrazu, ker vsebuje veliko suhe snovi in ima čvrste ovojne luske. Če je dobro ukoreninjen, vzdrži ozimni česen temperature tudi do -25oC, pod snegom pa še nižje temperature.
Česen prične rasti pri temperaturi 3 – 5oC, zato ga je mogoče saditi pred zimo. Optimalna temperatura za rast je 15 - 20oC, med dozorevanjem pa so potrebne še višje temperature, približno med 24 – 26oC. Ker glavice zmrznejo pri -10oC, je potrebno česen skladiščiti pri temperaturi okrog 0oC.
V začetku razvoja, to je, ko se tvorijo korenine in listi ter stročki, potrebuje česen enakomerno vlažna tla. Če je v začetku razvoja premalo vlage, se razvijejo izredno drobni stročki, glavice so majhne in z maloštevilnimi stročki. Ko pa začne česen dozorevati, je prav, da so tla čim bolj suha. Med dozorevanjem mora biti tudi relativna vlaga manjša, to je med 60 in 65 %, sicer glavice ne dozorijo pravilno. V začetku razvoja je za vlago bolj zahteven ozimni česen, zato posajeno površino namakamo že spomladi, če je sušna pomlad.
Tudi za svetlobo je česen zelo zahteven. Na zasenčeni površini ali kot vmesni posevek med višjimi rastlinami se izredno slabo razvije. Česen je rastlina dolgega dne, zato ga je potrebno saditi jeseni ali zgodaj spomladi. V kratkem dnevu z 10 do 12 urami dnevne osvetlitve se razvijejo samo listi. V dolgem dnevu in pri višjih temperaturah se prej začne razvijati glavica, še preden rastlina povsem dozori. Zato se iz pozno posajenih stročkov razvijejo izredno majhne glavice z drobnimi stročki.
Izbira tal, gnojenje in kolobar
Tudi za izbiro zemljišča je česen zahtevna rastlina. Dobro uspeva na rodovitnih tleh, ki dobro zadržujejo vlago. Na lahkih tleh da zadovoljive pridelke samo ob namakanju. Na težkih tleh, ki zadržujejo veliko vlage, pa pridelki niso primerni za skladiščenje. Najbolje uspeva na naplavinah, na plodni, globoki, srednje težki zemlji. Za česen je potrebno izbrati nezapleveljeno parcelo, zato ga je priporočljivo saditi po krompirju, zelju ali metuljnicah. Na isto poljino naj pride česen šele po 3 – 4 letih. Po česnu lahko še v istem letu sadimo endivijo, repo, motovilec ali solato.
Če je bilo zemljišče prejšnje leto dobro pognojeno s hlevskim gnojem ali smo gnojili predposevku, potem pred sajenjem ne zaoravamo hlevskega gnoja. Manj rodovitnemu zemljišču z malo humusa pognojimo z dobro preperelim hlevskim gnojem, in sicer s 40 – 60 t/ha. Česen še bolje uspeva, če gnojimo s 20 – 40 t komposta na hektar. Pri hektarkskem pridelku 10 t porabi česen 50 – 83 kg dušika, 20 – 25 kg fosforja, 40 – 50 kg kalija in 55 kg kalcija. S fosforjem, kalijem in polovico dušika gnojimo pred saditvijo, z dušikom pa dognojujemo na začetku rasti, kajti rastlina potrebuje veliko dušika v času, ko se razvijajo trije do štirje listi. V zemlji mora biti še dovolj mikroelementov, predvsem žvepla, sicer je pridelek manj aromatičen in slabše kakovosti.
Priprava tal
Za ozimni česen pripravimo tla neposredno pred saditvijo. Orjemo do globine 25 – 30 cm, grudasto zemljišče zrahljamo s krožnimi branami ali navadnimi branam. Pred saditvijo skrbno poravnamo tla ali jih celo povaljamo, kajti v izredno rahlo zemljo česen sadimo neenakomerno globoko.
Za spomladansko saditev pa zemljo vedno pripravimo že jeseni. Zorano njivo pustimo v odprti brazdi ali jo samo delno pobranamo. Spomladi jo pred saditvijo dokončno poravnamo takoj, ko je mogoče obdelati zemljo.
Saditev
Količina stročkov, potrebnih za zasaditev enega hektara, je odvisna od debeline stročkov in medvrstne razdalje. Velike pridelke česna dobimo, če pride na hektar 350000 rastlin, še večji pa so, če je 500000 – 600000 rastlin in površino na začetku rasti namakamo. Pred saditvijo je potrebno stročke sortirati, kajti samo iz enako debelih stročkov dobimo izenačen posevek. Od velikosti posajenih stročkov je odvisna kakovost pridelka. Iz stročkov, ki tehtajo 3,5 g, je v glavici pridelka 75 % stročkov premera od 2 – 4 cm in 5 % drobnejših. Če pa sadimo zelo drobne stročke, težke na primer 1,5 g, se razvije v glavicah samo 20 % stročkov težjih od 3 g, preostali pa so lažji. Pri saditvi na medvrstno razdaljo 45 cm in razdaljo v vrsti 4 cm je potrebno 1650 kg 3 gramskih stročkov na hektar. Če pri enakih pogojih spremenimo samo razdaljo v vrsti na 6 cm, potrebujemo 1080 kg česna na hektar, pri sadilni razdalji 8 cm v vrsti pa le 840 kg česna na hektar, kar prikazuj spodnja preglednica.
Glavice česna razdelimo v stročke neposredno pred saditvijo, sicer se na njih pojavi bela gniloba. Česen bolj enakomerno kali, če stročke 18 – 24 ur namakamo v 0,1 do 0,5 % raztopini mikroelementov. Neposredno pred saditvijo pa česen namočimo v sredstvo za razkuževanje semena.
Česen sadimo tako, da je del, iz katerega izrašča korenina, vedno pritisnjen v zemljo. Pri strojni saditvi je večina stročkov v bočnem položaju, zato se lahko pridelek zmanjša za 10 – 15 %, če je v obrnjenem položaju pa za 20 %.
Čas saditve je odvisen od vremenskih razmer. Vendar je kljub vsemu potrebno ozimni česen posaditi do sredine oktobra, ker se mora pred pričetkom mraza ukoreniniti in razviti najmanj 10 – 12 korenin, dolgih do 10 cm, za kar je potrebno 35 – 50 dni pri temperaturi od 5 – 10oC. Korenine rastejo celo pri -1oC. Jari česen sadimo čim prej spomladi, v ugodnih legah, če ni snega, že sredi februarja in do sredine marca, najkasneje pa do začetka aprila. Jari česen shranimo do saditve pri nižjih temperaturah, da se česen potem razvije hitreje. Najprimernejša temperatura za shranjevanje jarega ječmena je 10oC, pri kateri ga hranimo 30 do 60 dni pred saditvijo.
Globina saditve je odvisna tudi od velikosti stročka. Pri jesenski saditvi mora biti česen pokrit najmanj s 3 cm plastjo zemlje, kar pomeni, da večje stroke sadimo 8 – 10 cm globoko, manjše pa 6 – 8 cm. Jari česen sadimo 5 – 7 cm globoko.
Oskrba
Česen vznikne 10 – 15 dni po saditvi. Če smo uporabili herbicid, v začetku ni potrebno medvrstno okopavanje, kasneje pa je treba prerahljati zemljo, vendar ne globje kot 5 cm, ker se korenine razvijejo plitvo pod površino in bi jih s preglobokim okopavanjem poškodovali. Če je potrebno, česen še enkrat oplevemo. Ozimnemu česnu dognojujemo z dušikom takoj spomladi. V sušnih pomladih posevek česna namakamo.
Če česen razvije cvetno steblo v maju in ne želimo imeti na njem stročkov, cvetno steblo odrežemo 5 – 7 dni potem, ko se je pojavilo. Glavice, vzgojene iz rastlin, ki jim odstranimo cvetno steblo, so večje, pridelek se lahko poveča za 25 %.
Ves čas rasti in razvoja česna skrbimo za varstvo pred boleznimi, škodljivci in pleveli. Proti zapleveljeni njivi je najboljši ukrep izbor njive, ki smo jo pred tem s kolobarjem očistili plevela. V nasprotnem primeru se moramo posluževati okopavanja in zatiranja plevela s herbicidi.
Širok kolobar pripomore tudi k preprečevanju razvoja bolezni in pojavu nekaterih škodljivcev. Pri gojenju česna je potrebno paziti na sledeče bolezni:
belo gnilobo,
sivo plesen,
zeleno plesen,
rjo.
Najpogostejši škodljivci česna pa so:
čebulni molj,
česnova muha,
stebelna nematoda.
Spravilo in skladiščenje
Ko začnejo zgornji česnovi listi rumeneti, posamezne rastline pa polegati, je česen potrebno pobrati. Ozimni česen in droben česen dozorita prej kot normalno razvit. Ozimni česen ima manj ovojnih lusk, zato ga poberemo prej, in sicer takoj, ko se pokažejo znaki zorenja. Ko tako rastlino spulimo, začno ovojne luske rahlo pokati.
Če je pred spravilom vreme suho, rastline hitro dozorijo. Česen poberemo v 5 – 7 dneh, ko začno listi rumeneti in polegati. Ob lepem sončnem vremenu česen sušimo zunaj. Če pa vreme ni ugodno, ga takoj po pobiranju prenesemo v zračen prostor, da se korenine in listi popolnoma posušijo na rastlini. Tako česen še med sušenjem pozori, kar vpliva na boljšo trdnost in trpežnost pri skladiščenju. Pred skladiščenjem preberemo in odstranimo vse poškodovane glavice in prav tako tiste, ki so jim propadli ovojni listi in so vidni posamezni stročki.
Višina pridelka je močno odvisna od sorte, rastnih razmer, varstva rastlin in od debeline posejanih stročkov. V dobro negovanih posevkih lahko dosežemo pridelke do 30 t/ha. Če sejemo stročke, ki se oblikujejo na cvetnem steblu, je pridelek bistveno nižji (največ do 10 t/ha).
Česen skladiščimo v zračnem, suhem prostoru pri temperaturah blizu ledišča in relativni vlagi 70 – 75 %. V takih pogojih česen ne izgublja teže, če ga posadimo, pa hitro in enakomerno kali.
SAD 2/2010 - letnik XXI, avtor dr. Ivan Žežlina, Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica.
Jesensko ali predspomladansko škropljenje proti listni luknjičavosti zmanjša tudi pojavljanje češnjeve listne pegavosti in češnjeve listne sušice. Proti obema boleznima češenj dodatno škropimo po obiranju, ko se pojavijo prvi znaki, zlasti če je poletje deževno. Pri tem se ravnamo po vremenskih napovedih in škropimo pred napovedanim dežjem. Škropimo po obiranju, julija in avgusta.
Simona Hauptman, univ. dipl. inž., Roman Štabuc, univ. dipl. inž., Specialistična služba za vinogradništvo pri KGZS - Zavod Maribor, arhiv revije SAD, Julij - Avgust 2009
V poletnem času julija in avgusta bomo v sliki in besedi spremljali razvoj trte, svetovali, opozarjali in priporočali, kako zagotoviti pridelavo ne samo zdravega in kakovostnega grozdja, temveč tudi kako zaradi izjemnih dogodkov zagotoviti vsaj zmerne količine pridelanega grozdja. Ob vprašanju, kako prodati vino, se vse bolj tudi postavlja vprašanje, kako pridelati grozdje! Ob ekstremnih dogodkih, ki se v tem letu kar vrstijo, se žal v pridelavi vse bolj čudimo in zgolj ugotavljamo, v ukrepanju pa smo vedno bolj omejeni in neučinkoviti. Zavedamo se, da je pred nami le prilagajanje, ki pa bo lahko učinkovito samo tedaj, če bo vključevalo več znanja in novih spoznanj pravih načinov in ukrepov, s katerimi bomo tudi v težkih pridelovalnih pogojih lahko zagotovili vsaj znosno ekonomično pridelavo grozdja.
1. Opažanja v vinogradu
1.1. Kloroze
Do močnejšega pojava kloroz prihaja v letih z izredno močnimi nihanji v temperaturi. Znaki se začnejo pojavljati že pred cvetenjem. Na sortah rizvanec, traminec, pinoji, sauvignon, v neugodnih vremenskih pogojih z veliko padavinami in velikimi temperatur-nimi nihanji, najprej opazimo kloroze na listju. Bolj podvržene klorozi so tiste trte, ki:
- so na težkih, mokrih in še posebno v deževnem obdobju z zrakom siromašnih tleh,
- v preteklem letu niso v olesenelih delih rastline nakopičile zadostno količino rezervnih snovi,
- so bile v preteklih letih bolj obremenjene s pridelkom in imajo slabše razvit koreninski sistem,
- so oslabljene in v slabši kondiciji; te trte so tudi bolj podvržene okužbi z virusnimi obolenji, še posebno z esko.
Pojav kloroz je pogostejši v vlažnih letih, v vinogradih s težkimi in zbitimi tlemi.
Rešitve: V primeru blagih kloroz počakamo na suho, toplo vreme in stanje se bo popravilo samo. V akutnih primerih, ko kloroza ogroža razvoj in pridelavo grozdja, je potrebno foliarno dodajati mikroelemente, še posebno železo v kelatni obliki (energetsko varčen in direkten dostop do mladih listov in poganjkov). Foliarno pomeni trenutno in zelo učinkovito, toda dolgoročno ne more reševati problemov v tleh. Večina kloroz v naših vinogradih je posledica težkih tal in primanjkovanja zraka v tleh, še posebno v letih, bogatih z dežjem in to povečini v spodnjih delih ali vznožjih vinogradov, kjer je največ vlage in so praviloma tudi najbolj težka in zbita tla. S trajno zatravitvijo povečini ozkolistnih trav te težave dolgoročno ne moremo rešiti. Rešitev je v prekopavanju in rahlanju tal, tudi v vnašanju drobirja iz bližnjih kamnolomov in še posebno sejanja travnih mešanic z velikim deležem metuljnic in detelj (vsaj 40 %). Ob tem pa svetujemo, da opravite kemično analizo tal in da se pogovorite s strokovnjakom!
Eska, simptomi na listju in grozdju, trta počasi propade. Simptomi se lahko pojavljajo samo na listju ali samo na grozdju, grozdje se od meseca julija naprej več ne razvija normalno, zaostaja v rasti in razvoju. Re itve: spremljanje pojavljanja eske na posameznih trtah, takšne trte je potrebno v vinogradu čim prej zamenjati.
1.2. Toča v vinogradih
Splošna priporočila po toči
- Takoj opravite temeljito zaščito vinske trte s takimi sredstvi, ki istočasno trto ščitijo pred rastlinskimi boleznimi in vplivajo na hitro celjenje ran. Ob tem hkrati dodajamo preparate na bazi aminokislin (npr. drin, protifert, algoplazmin …).
- Uporabo foliarnih gnojil ne priporočamo takoj po toči, temveč tedaj, ko se bo listje že obnovilo.
- Čim hitreje omogočimo sanacijo in regeneracijo listne površine, tako da vzpodbudimo intenzivno rast zalistnikov.
- Zaščita mladega listja je potrebna do trgatve, tudi če pridelka ne bo.
Toča - škoda v vinogradu do 50 %
- V tem obsegu toča vpliva na zmanjšanje količine kot tudi kakovosti pridelka grozdja;
- rast in razvoj preostalega grozdja se upočasni in zavre tudi do 20 dni;
- poškodbe lahko uspešno saniramo, toda s povišanimi stroški;
- v naslednjem letu lahko pričakujemo običajno trgatev, če je bila toča v maju, juniju, ali prvi polovici julija,
- praviloma ne vpliva na pridelavo v naslednjih letih, razen če toča pada v avgustu in pod pogojem dobre regeneracije in ohranitve zdravega novo ozelenelega listja vse tja do pozne jeseni. Opozarjamo tudi na pozornost pri bodoči zimski rezi in kasneje pri vezi šparonov (rez izvedemo kasneje in pustimo več rodnega lesa!)
Toča v vinogradu od 50 % - 80 %
- Ob takšnem izpadu pridelka je že vprašljiv obstoj trte;
- poškodbe v tem obsegu praviloma pomenijo popolni izpad letošnjega pridelka grozdja;
- če je toča maja ali junija, lahko poškodbe po toči do zime relativno dobro saniramo in tudi zimska rez je bolj ali manj običajna;
- če toča prizadene vinograde konec julija ali avgusta (diferenciacija zimskih oči), tedaj lahko postanejo te poškodbe nevarne za obstoj trte, saj vzpodbudijo razvoj novo nastalih zimskih oči, ki v primeru nizkih zimskih temperatur (nižjih od -15 0C) lahko pozebejo.
Toča, ki poškoduje zimska očesa, pospeši rast zalistnikov, vprašljiva je diferenciacija rodnih brstov, pridelek v naslednjem letu je lahko močno zmanjšan.
Toča v vinogradu od 80 % - 100 %
- Ta toča v vinogradu pomeni dolgoletno sanacijo in veliko verjetnost krčitev in obnovo novega vinograda;
- to so praviloma redke toče, ki zahtevajo trajno in širšo družbeno pomoč vinogradniku, drugače bo vprašljiv obstoj vinogradništva in preživetja prizadetih vinogradnikov;
- po tej toči na trti ostanejo samo štrclji ali povsem prizadete (olupljene, udarjene, prebite, odrgnjene) mladike;
- trta ostane brez grozdja in listja, vsi življenjski procesi so v trenutku zaustavljeni. Od vsega ostaja samo boj za preživetje;
- sanacija pomeni rekonstrukcijo trte v naslednjih letih in vsaj dveleten izpad pridelka;
- obstaja pravilo: bolj kot je zgodna taka toča bolj lahko trto tudi prikrajšamo. V primeru, če je takšna toča v avgustu, prizadetih poganjkov več ne prikrajšujemo, saj s tem preprečimo, da bi jeseni odgnala spodnja zimska očesa. Posledično bomo zimsko rez opravili zelo pozno, proti pomladi, in izključno na kordonsko obliko. S tem bomo pogojno skušali ohraniti vsaj tista rodna, po toči manj prizadeta očesa na osnovi šparonov. S tem načinom lahko pridelek, ki je kot posledica takih toč, v naslednjem letu iz običajnih 20 % dvignemo tudi do 70 % običajnega pridelka!
Katastrofalna toča v Svečini, 16. junij 2009. Toča v SV Sloveniji je letos klestila že večkrat, škode so različne, od 10 - 100 %. Toča ne pomeni samo zmanjšanje pridelka, pomeni tudi neenakomerno rast in razvoj grozdja, kar vodi do neizenačene kakovosti posameznih jagod in grozdja v času zorenja.
1.3. Vinska trta in suša
V vedno bolj spreminjajočih se klimatskih pogojih, vedno večjih ekstremih med hladnim in toplim vremenom, točo, obilnih enkratnih padavinah lahko pričakujemo v poletnih mesecih tudi sušo. Prekomerna zgoščenost, zasenčevanje listja vodi do povečane transpiracije, povečanega dihanja in posledično povečanih izgub vode. Konkurenčnost trav v času suše in veliko zasenčenega listja spodbujata posledice pojava suše v vinogradih in povzročata velike škode in trajne posledice tako na pridelku kot sami trti. Bujni travni pokrov in prekomerno zasenčevanje listne stene sta pogoj za hiter pojav suše v vinogradu. Skrb vinogradnika je v pravilnem gospodarjenju s tlemi in trto, uravnavanju zmerne rasti in zračne listne stene, skrbi za nekonkurenčno rast travnega pokrova in ohranitvi ugodnega vodno-zračnega režima v tleh. S pravilnim gospodarjenjem s tlemi in hitrim ukrepanjem lahko vinogradnik v vročinskem poletnem dnevu prihrani tudi do 20.000 l vode/ha!
Vpliv suše na rast trsnih cepljenk, slikano avgusta 2006.
2. Poletna dela v vinogradu
2.1. Prikrajševanje mladic
Prikrajševanje mladic je ukrep, s katerim želimo večkrat vzpodbuditi rast novega listja, ki je na zalistnikih lahko nekajkrat bolj fotosintetsko aktivnejše kot listje ob zorečem grozdju. Prvi čas prikrajševanja v vinogradu nastopi takrat, ko so poganjki prerasli zgornji par žice za več kot 40 cm. Nad to višino se mladica povesi, izgubi samonosilnost in prične v obliki "zvona" zasenčevati spodnje mladice in listje. Zaradi tega je onemogočena dobra zaščita in ob slabši prehranjenosti se pojavijo tudi močnejši napadi pe-ronospore in oidija. Po prvem prikrajševanju nastopi intenzivna rast zalistnikov, tudi do 10 cm na dan. Ti hitro rastoči poganjki so zelo občutljivi na pe-ronosporo, ki jo v najhujših oblikah poznamo po odpadajočih in pomodrelih jagodah. Prav posledica okuženega listja teh zalistnikov povzroči okužbo grozdja preko pecljev, tako da gliva peronospore okuži in kasneje uniči grozdno jagodo. Zato vsako prikrajševanje pomeni dodatno zaščito in to z zaščitnimi sredstvi s polsistemičnim delovanjem. Prikrajševanje lahko izvedemo večkrat.
Opozarjamo, da je potreba po večkratnem prikrajševanju znak prebujne rasti in je tudi signal vinogradniku, da je potrebno spremeniti gnojenje, zimsko rez in pristopiti k aktivnem zbijanju pretirane bujnosti. Večkratno prikrajševanje je povsem posledica bujnosti in izgube energije trte, ki ob povečanih stroških samo delno vpliva na povečano kakovost grozdja! Povečano kakovost pridelanemu grozdju pri večkratnem prikrajševanju lahko dosežemo samo tedaj, ko bo naš cilj v doseganju ne prestarega in ne preveč mladega listja, ki pa mora biti dobro osončeno, zdravo in dolgo asimilacijsko aktivno.
2.2. Pletev zalistnikov
je ukrep, ki ga izvajamo pretežno v mladih vinogradih, ko trti dajemo vzgojno obliko, in v rodnih vinogradih pa povsod tam, kjer je velik problem bujnosti, zasenčevanja in s tem peronospore, oidija in gnilobe. Praviloma se zalistniki pri rodnih trtah odstranjujejo samo v območju grozdja, drugje pa so zaželeni, saj njihovo mlado listje pridela veliko več hrane kot starejše listje, ki je praviloma tik ob grozdju. Zalistnike odstranjujemo takoj, ko se pojavijo, kasneje, ko so že večji, pa jih pinciramo na en ali dva normalno velika lista. V mladih vinogradih pa bodimo pri pletvi zalistnikov zelo pozorni, saj lahko dosledna pletev izzove rast zimskih oči, ki kasneje pozimi tudi pozebejo. Dosledno pletev zalistnikov v mladih vinogradih priporočamo samo do višine bodočega debla, višje pa jih raje pincirajmo ali prikrajšujmo na 5 - 7 listov.
2.3. Odstranjevanje listja v coni grozdja
2.3.1. Odstranjevanje listja v fazi intenzivnega razvoja jagod
Odstranjevanje listja v coni grozdja je v času intenzivnega razvoja jagod izredno pomembno zaradi učinkovite zaščite in preprečitve razvoja pe-ronospore in oidija na grozdju. Odstranjevanje grozdja v času intenzivne rasti grozdja je dovoljeno samo tam, kjer je izredna bujnost in zasenčenost v coni grozdja, kar posledično pomeni več peronospore in slabšo zaščito. V teh primerih ob grozdju odstranimo do največ 40 % vsega listja, skupaj z zalistniki, ki so v tej coni najbolj problematični. Grozdne jagode do debeline graha praviloma ne trpijo poškodb po sončni pripeki, priporočamo pa postopno odstranjevanje listja ob grozdju; s tem grozd utrdimo in ne bo težav s sončnimi ožigi. Nenadno enkratno odstranjevanje velike količine listja ob grozdičih, ki so večji od graha, pa lahko vpliva na velike poškodbe po sončni pripeki. Pred mehčanjem grozdja lahko več listja odstranimo na jutranji straneh sonca, izogibamo se odstranjevanja listja na južnih in še posebno večernih straneh, saj so praviloma tu opekline največje. Odstranjevanje listja v coni grozdja v času intenzivne rasti do mehčanja oz. barvanja grozdja:
- se priporoča, vendar zelo previdno,
- povsod tam, kjer je trta bujna in je v coni grozdja slabše opleto - osnova za dobro zaščito s FFS,
- povsod, kjer se pojavlja peronospora na grozdičih,
- v vinogradih, kjer so težave z nezaželeno gnilobo,
- odstranjevanje listja od velikosti graha do mehčanja brez posledic ožigov: na vzhodni ali jutranji strani več, na zahodni manj ali nič.
Optimalna razporeditev rodnega lesa, odstranjena 1 - 2 lista na mladiko v coni grozdja, zagotovljena zračna listna stena, osnova za pridelavo zdravega grozdja in vin z čistimi vinskimi linijami
Pozitivni in negativni vplivi na kakovost grozdja aromatski potencial grozdja v senci (pri aromatičnih sortah) je večji
Ko prične grozdje zoreti in postajajo grozdne jagode že mehke, tedaj več ni nevarnosti sončnih ožigov in lahko v območju grozdja potrgamo več listja. Odstranjevanje listja pri rdečih sortah je nujen ukrep za povečanje intenzivnosti barvil v grozdju in pripomore k izboljšani kakovosti. Pri belih sortah je zaradi tega ukrepa manj grobih kislin in tudi vina so bolj harmonična v okusu. Listje ob grozdju odstranjujte previdno, postopno in večkrat, vsekakor ne preveč grobo, saj lahko s tem vplivate tudi negativno, ob povečani nevarnosti toče tudi na zmanjšanje arom v grozdju, še posebno v času visokih temperatur.
Zbitost grozdja - težave z botritisom?
Ožigi na grozdju - preveč odstranjenega listja ob enem hodu
.2.4. Vršičkanje
Z vršičkanjem pričnemo v vinogradih takrat, ko pojenja močna rast mladic in ko vršički zravnajo, pri nas nekje v drugi polovici avgusta, s ciljem pospešiti zorenje lesa in zboljšanja kakovosti grozdja. Ta ukrep lahko opustimo pri šibkorastočih trtah ali v sušnih letih in tudi tedaj, ko smo trto večkrat prikrajševali in ustvarili zeleno listno steno mladega listja skupaj z mladikami, ki vidno zorijo in dobivajo zrelo rjavo barvo. Pri vršičkanju bodimo pozorni na nevarnost toče, odsvetujemo vam ostro vršičkanje, saj s preveliko odstranitvijo zgornjega listja lahko zmanjšamo površino "trtnih pljuč" in s tem lahko zelo osiromašimo kakovost in tudi količino grozdja. Ob tem pa tudi lahko pozno vršičkanje, v času, ko grozdje že postaja mehko in pospešeno zori, izzove intenziven razvoj za-listnikov (veliki potrošniki hrane), padec kakovosti zorečemu grozdju (asimilati iz grozdja potujejo v za-listnike). V primeru slabe in deževne jeseni to mlado listje ne doseže tiste razvitosti, ki bi trti vračala dodatne asimilate. Zaradi prej končane redne zaščite (karenca zaradi zorečega grozdja) nam te zalistnike, ki so trti vzeli veliko hrane tudi iz zorečega grozdja, velikokrat uniči peronospora. Tako dobimo slabšo kakovost grozdja, oslabljeno in izčrpano trto, ki bo bolj občutljiva in ranljiva pričaka zimo.
Vršičkanje - problem zasenčevanja in pospešene rasti zalistnikov.
2.5. Odstranjevanje grozdja
Tržni pridelovalci vedo, da pridelujemo za trg in da ponudba na trgu ne sme imeti prevelikih nihanj, tako v kakovosti kot v pridelani količini. Ne smemo pa po-zabiti, da je na nekaterih območjih narava sama poskrbela za to opravilo, ponekod pa nespametni ukrepi zelene trgatve. Nihanja lahko nadzorujemo z redčenjem grozdja, s tem da v slabih letnikih povečamo kakovost, v količinsko bogatih pa zato, da lahko s povečano kakovostjo grozdja in vina ohranimo dosedanjo ceno in starega kupca.
Odstranjevanje grozdja se prične že z dosledno pletvijo, z redčenjem kabrnkov na mladikah in se konča jeseni, 3 - 4 tedne pred običajno zrelostjo. Pri belihsortah groydje odstranjujemo, ko doseže 20 - 22 0Oe sladkorne stopnje, pri rdečih pa, ko doseže med 25 - 28 0Oe. Z odstranjevanjem grozdičev po cvetenju ne vplivamo veliko na količinsko manjši pridelek, saj se volumen preostalih grozdnih jagod lahko poveča tudi do 200 %, prav tako pa ne smemo pozabiti na veliko nevarnost poletnih neviht z točo. Zato odstranjujemo, ko grozdje zori in je že mehko. Tedaj, pri omenjenih sladkornih stopnjah, trta ne more bistveno povečati količine, povečuje se samo kakovost. Redčenje količine lahko opravimo kot:
- vertikalno redčenje - je pletev poganjkov že pred cvetenjem,
- horizontalno redčenje - pletev tretjega in drugega grozda,
- mikro redčenje - odstranjevanje priveskov in spodnjih tretjin ("konice") grozdja.
Zwigelt; odstranjevanje "konic" pri rdečih sortah vpliva na intenzivnost barve vin pri rdečih sortah, ne zmanjšuje pridelanih količin pridelka in preprečuje razvoj gnilobe
Vinogradnik se mora sam odločiti o ukrepih, ki jih bo izvajal v vinogradu, zagotovo pa mora temeljiti vse na ekonomičnosti, ne glede, ali prodaja grozdje, mošt, odprto ali stekleničeno vino. Vsi nasveti strokovnjakov so brezpredmetni, če proizvodnja ni ekonomična. Vsekakor pa se vinogradnik, katerega cilj je pridelati čim boljšo kakovost, sreča z vprašanjem, ali sploh, kako in koliko zmanjšati pridelek. Zmanjševanje pridelka po trsu ima lahko z vidika kakovosti pridelanega grozdja in kakovosti pridelanega vina vplive na:
- povečanje sladkorne stopnje,
- pozitivne vplive na intenzivnost barve, predvsem pri rdečih sortah,
- povečanje arome,
- vplive na daljše skladiščenje vina,
- pozitivne vplive na vsebnost dušičnih snovi v moštu, ki so nujno potrebne za aktivno delovanje kvasovk,
- na vsebnost skupnega ekstrakta,
- vsebnost fenolnih snovi,
- zmanjševanje skupnih kislin, in vpliv na pH.
Izhodišče za višjo kakovost "GROZDJE+" v Podravju
Cilj uravnavanja pridelka je v izboljšanju kakovosti, predvsem vsebnosti posameznih sestavin v moštu in vinu. Reguliranje pridelka - da, če istočasno zmanjšujemo bujnost rasti mladik. Samo v tem primeru gre energija v povečanje vsebnosti posameznih sestavin (ekstrakta, dušičnih snovi, sladkorja …).
Kateri način uravnavanja pridelka je optimalen, najbolj primeren za posameznega vinogradnika, mora vinogradnik presoditi sam, predvsem pa mora iskati alternativo, da bo uspeh dosežen na čim lažji način, za kar je po našem mnenju bistveno večje znanje, in to s čim manj vloženimi delovnimi urami. Nikakor pa ne smemo mešati dobro pridelanega kakovostnega grozdja in skrbno negovanega dobrega vina tudi z dobro prodanim vinom.
Iz našega arhiva – Sad Vrtnine julij/avgust 2008
Solata je po vseh celinah razširjena zelenjava. Vrtna solata Lactuca sativa je menda potomka pripotne ločike Lactuca serriola L. Njena domnevna pradomovina pa Sibirija. Solata je bila najprej nekoliko grenka, visoka rastlina z malo bolj narkotičnim delovanjem kot danes. Že Hipokrat je zapisal, da solata ni le povrtnina, ampak tudi zdravilna rastlina z blagim narkotičnim delovanjem. Zato so jo prvi začeli gojiti prav Grki. Solato so gojili kot blago uspavalno sredstvo in sredstvo za umirjanje. Stari Rimljani so uporabljali njen sok kot losion proti sončnim opeklinam, liste pa so dajali na vnete in gnojne rane. Obnorela je tudi Dioklecijana, ki je raje gojil solato, kot pa vladal.
Danes poznamo preko sto vrst solate, ki jo razlikujemo po zunanji podobi in prav tako poimenujemo glavnata, berivka, rezivka, stebelna, potem mehka, rjavka, kodrasta, kristalka, ledenka ... pestrost vseh mogočih oblik in barv. Raste po vseh celinah v zmerni klimi. Njena pridelava je razmeroma enostavna, zato pa sta kvaliteta in biološka vrednost zelo odvisna od intenzivnosti pridelave in časa skladiščenja. Domači pridelek s preverjenim poreklom je pomemben podatek, ali kot pravijo, najbolje je, če njivo osebno poznamo.
Njena biološka vrednost je največja, ko se znajde na krožniku takoj, ko smo jo prinesli z vrta. V dobrih treh urah se njena živost prepolovi. V dneh, ko na vrtu kar kipne in ne moremo pojesti vse, je izvrsten vir za sveže stisnjen sok, ki ga lahko izboljšamo s korenčkovim sokom. Solata je zelenjava, ki brez vsakih stranskih učinkov pomaga pri zdravljenju nevroz in depresij, blaži bolečine, pomaga pri nespečnosti, razdražljivosti in krčih. V telo prinese zadosti mineralov ob različnih shujševalnih dietah, zmanjšuje žejo, povečuje volumen blata, olajša praznjenje in gibanje črevesja, odpravlja krče pri obolenju dihal, umirja srčni utrip, krepi izločanje seča ter tako pomaga pri revmatizmu in zniževanju krvnega sladkorja, pospešuje izkašljevanje sluzi, pomaga pri delovanju jeter in ledvic. Za zdravljenje jemo solato do štirikrat dnevno, večje porcije, lahko tudi pred spanjem. Solatni sok uživamo prav tako do štirikrat dnevno.
Mineralna sestava solate se giblje nekako v naslednjem razmerju: 38 % kalija, 15 % kalcija, več kot 5 % železa in prav toliko magnezija. Posebna minerala v solati sta tudi fosfor in žveplo, ki sodelujeta v presnovi možganov in tako vplivata na mnoge živčne težave, saj sta v taki surovi obliki pripravljena za takojšen vstop v presnovni cikel. Silicija je okoli 9 % in vpliva na obnovo kože, vezivnega tkiva in las. Vsakodnevno pitje soka ob dodatku korenčkovega soka zagotavlja obnovo lasišča in prenehanje izpadanja las.
Zdravilnost solate ob predpostavki, da je biološko pridelana, lahko določimo že z laično oceno zunanjega videza. Solate, ki imajo temnejše zelene liste, imajo več biološko aktivnih snovi, zunanji listi, ki so temnejši, več kot notranji, sorte, ki ne naredijo glavic, več kot glavnate solate. Prav tako tudi vsebnost mineralnih snovi s svetlejšo barvo listov pada. Vsebuje cel spekter vitaminov A, B1, B2, B6, C, D, E, ki je močan antioksidant, beta karotenoide, nikotinska in folna kislina, antociane in flavonoide. Odvisno od intenzivne pridelave pa tudi manj zaželene snovi, kot so nitriti, ki jih dobro pognojena solata iz rastlinjakov lahko vsebuje kar nekajkrat več kot pod nebom, naravno pridelana. Seveda pa ustrezno manj zdravilnih snovi.
Solatni mleček vsebuje snovi, podobne opiju, le mnogo blažje in nestrupene, zato deluje pomirjevalno. Glavne sestavine mlečka so laktuin, laktucerin, laktucin in še nekatere, ki ne povzročajo zasvojenosti. Največ mlečka je v korenini, listnih rebrih in mlajših rastlinah. Čeprav vsebuje 95 % vode, to na njeno hranilno in zdravilno vrednost ne vpliva, saj je dragocena mešanica mineralov, vitaminov in zdravilnih učinkovin. Prehranjuje in vpliva na naše telo od las, kože, mišic, živčevja, celotnega prebavnega trakta, pomaga jetrom in ledvicam pri razstrupljanju. Skrbi za kislinsko bazno ravnotežje v črevesju in tako podpira koristno mikrofloro v debelem črevesu. Celuloza v solati v prebavilih nabrekne, veže nase strupe in povečuje ter mehča blato. Zato je pri zaprtju nepogrešljiva. Z mineralno sestavo vpliva na obnavljanje krvi, saj je bogat vir železa. Železo je najaktivneši element v telesu, zato ga je potrebno pogosteje obnavljati. Skladišči se v jetrih in vranici, kjer je na voljo ob hitri nenadni potrebi. Zaradi listnih barvil učinkuje solata poživljajoče, proti krčem, znižuje pritisk, Ker jo običajno termično ne obdelujemo je njena zdravilnost ohranjena, če se le dovolj hitro znajde na našem jedilniku. Presna solata vsebuje malo maščob, beljakovin in ogljikovih hidratov. V terapevtske namene so jo uporabljali celo pri odpravljanju posledic radioaktivnega sevanja.
V prehrani solato uživamo svežo, v kombinaciji z drugim zdravilnimi rastlinami in zelišči, kot so česen, čebula, peteršilj, kalčki, regrat, motovilec, radič, zelje, redkvica in še bi lahko naštevali. Domišljija ima pri tem prosto pot. Začinimo jo lahko z različnimi zeliščnimi kisi, različnimi olji, pa kislo smetano, orehi in še kaj. Lahko ji dodajamo prav vsa živila - od mesa, mlečnih izdelkov, ogljikovih hidratov, sadja, zelišč. Z dodatki seveda solati dodamo prehransko in klorično vrednost. Odvisno, ali jo uživamo kot samostojen obrok ali kot dodatek. Francozi jo najraje pojedo pred ostalimi jedmi.
Solata naša vsakdanja. Zdrava in zdravilna. Morda sem vam zbrala nekoliko manj znane podatke o 
naši vsakdanji spremljevalki od zgodnje pomladi pa do pozne jeseni. Nekaj pa zagotovo vem. Ne potrebujete nobenega recepta, le pogum za spremembe in nove kombinacije.
Zelena solata z gorgonzolo in parmezanom
Zeleno solato dobro operemo in osušimo. V posodico damo strt česen, kis, sok pol limone, olivno olje, gorčico, malo zmečkane gorgonzole, sol in poper, dobro premešamo in prelijemo preko solate. Parmezan narežemo na zelo tanke rezine. Potresemo ga po solati. Vse skupaj dobro premešamo.
Z rukolo in paradižnikom
Solato očistimo, operemo, dobro odcedimo in natrgamo na manjše koščke. Paradižnik operemo in narežemo na rezine, rukolo operemo.
Vse skupaj dobro premešamo in solimo, dodamo olivno olje in kis ter še enkrat premešamo.
S kruhovimi kockami in tuno
Zeleno solato operemo in narežemo ter postavimo v hladilnik. Kruhove kocke pokapljamo z olivnim oljem in pečemo v ponvi, da porumenijo. Češnjev paradižnik narežemo na plovičke. Tuno nadrobimo na kocke. Zmešamo vse sestavine za preliv, sok limone in vode, sol, olivno olje in jih damo v mešalnik z malo svežega timijana ali origana. Tekočo omako prelijemo po solati. Po vrhu potresemo popečene kruhove kocke.
Dober tek!
Mag. Romana Marinko, univ. dipl. inž. živilske tehnologije
Po dolgotrajnem in obilnem dežju smo končno zajadrali v sončno in toplo vreme. Rastline so že hlepele po toploti in primernih poletnih temperaturah. Razpravljali in modrovali smo že o katastrofalnem vremenu, moje mnenje pa je bilo, da je to končno leto, ki je vsaj približno normalno. Da je vreme prisotno v vseh oblikah: dež, sonce in ne previsokih temperaturah ozračja. Upajmo, da bo tako do konca leta in da bo letošnja "sadjarska" letina končno normalna in brez “šok terapij”.
Sadje se veselo debeli in lepo razvija, so pa v obilju prisotni tako bolezni in kot tudi škodljivci. Pri 
neškropljenih drevesih jablane je bolezen škrlup zelo lepo razvita in ga v prihodnje ne bo zmanjkalo. Če smo listje in sadje lepo in pravočasno zaščitili z ustreznim škropivom, lahko mirno spimo in se sedaj posvečamo le sprotni zaščiti plodov, da bodo le-ti ostali lepi in zdravi. Z jablanovo pepelasto plesnijo zaradi nizkih temperatur ni bilo problemov, vseeno pa opazujmo mlade poganjke in jih ob pojavu plesni takoj odstranimo z drevesa. Poganjek odrežemo do zdravega, plesnivi del pa sežgemo.
Veliko problemov imajo naša drevesa z letošnjim močnim pojavom raznih uši. Največ preglavic kot vedno povzročata mokasta in krvava uš. Mokasta uš nas vedno prehiti s svojim pojavom, saj se listi ob napadu 
le-teh takoj zvijejo in škropivo le stežka prodre do škodljivca. Problematične so tudi zaradi časa, ko se pojavijo. Pojavijo se že med ali pa takoj po cvetenju, ko se še neradi odločamo za škropljenje z insekticidom, saj moramo čuvati čebele in druge koristne insekte.
Zakaj pa je mokasta uš tak problem? Mladi vršički in listi se skodrajo in list tako ne more dobro hraniti drevesa in plodov. Plodove mokasta uš poškoduje tako, da ostanejo majhni in obvisijo v šopu, se ne preredčijo dobro in so zato tudi slabega okusa. Moten je razvoj cvetnega brstja za prihodnje in še naslednje leto, saj tam, kjer je bila prisotna mokasta uš, ni cvetenja.
Krvava uš je poglavje zase, saj tudi izkušenejšim sadjarjem povzroča velike preglavice. Krvava uš je s svojo "vatko" lepo zaščitena pred škropivi, zato moramo tega škodljivca zatirati natančno in z ustreznim insekticidom. Zakaj pa je krvava uš tako nadležna? Uš z izločki ("mano") zelo umaže plodove. Plodovi so mastni, ob obiranju pa smo dobesedno krvavo obarvani od mane uši (ime je resnično zadetek v polno).
postane listje na sadnem drevju rumenkasto in polno komaj vidnih rdečih pikic. To vse so odrasle rdeče sadne pršice. Pršica ima zelo rada jablanove sorte, kot so elstar, melrose, braeburn. Pršico škropimo z akaricidi; to so sredstva, ki uničijo samo pršico. Bolj kot škropljenje pa pomaga prisotnost koristnih pršic. To so dobesedno zveri med žuželkami in nam naredijo s svojim "žretjem" veliko korist, pršico lahko "držijo" ves čas pod pragom škodljivosti. Kako pa pridemo do koristne pršice? Predvsem moramo biti zelo pozorni pri uporabi insekticidov, da z nepravilno uporabo le-teh ne uničujemo tudi koristne pršice. Koristno pršico si lahko tudi prinesemo na naša drevesa. Obiščemo sadjarja, pri katerem je to pršico moč najti, okoli debla ovijemo juto, po nekaj dneh pa juto prestavimo na naša drevesa. Na tak način najlažje prenesemo koristno pršico v naš nasad.
Zadnja leta se srečujemo v sadjarstvu s poplavo raznih bolezni. Ena izmed njih je virusna bolezen šarka, ki 
napada koščičarje, predvsem slive in breskve. Bolezen se je počasi razširila z Balkana in se je danes s pomočjo trgovine že močno razširila po večini sadjarskih dežel. Bolezen prenašajo predvsem sesajoče žuželke, kot so to na primer uši. Bolezni s škropljenjem ne moremo pozdraviti, pomaga le redno spremljanje in zatiranje škodljivcev. Zelo pomembna je osveščenost vseh večjih in manjših sadjarjev, da bolezen takoj, ko jo najdejo na svojih drevesih, javijo ustrezni službi, ki to drevo ustrezno oskrbi in predpiše postopek za uničenje drevesa. To je žal edini način, da ohranimo naše koščičarje zdrave. Znaki bolezni so na okuženih rastlinah lepo vidni, tako na listju kot tudi na plodovih. Vsi tisti, ki obvladamo danes tuj, včasih pa še "domač" jezik, srbohrvaški oz. pravilneje srbski, beseda šaren pove vse. Listje je polno razbarvanih krogov, vse je pisano, šareno.
Marsikdaj nam ni jasno, zakaj so naši plodovi jabolk ali hrušk deformirani in polni nekih čudnih tvorb (glej 
sliko). To je lep primer plodu oziroma cveta, ki je žal ali na srečo utrpel blago pozebo v času cvetenja. Cvet na srečo ni propadel v celoti, ni pozebel, temveč je prišlo do poškodbe le na delu cveta. Na delu, ki je pozebel, se plod slabše razvija kot na delu, ki je ostal nepoškodovan. V letošnjem letu najdemo takšne znake v nasadih na določenih legah, predvsem na sortah jonagold in topaz. S temi plodovi ni nič narobe, so le malce drugačnih oblik.
Avgusta zorijo že prvi plodovi jabolk in hrušk in te zgodnje sorte velikokrat napadejo sršeni ali ose, zato jim na drevesa nastavimo pasti. Ta past je lahko tudi navadna plastična steklenica, v katero nalijemo malo piva, ne pa sladke tekočine. V sladko tekočino se ulovijo tudi čebele, v pivo pa samo sršeni in ose. Steklenico obesimo na obod krošnje tako visoko, da jo z lahkoto spraznimo in potem ponovno namestimo.
No, zdaj pa pojdimo na počitnice in za hip pozabimo na naša drevesa.
Želim vam lepo vreme tako na dopustu kot v sadovnjaku!
Roman Mavec, Kmetijski inštitut Slovenije, Sadovnjak Brdo
Por - zanimiva vrtnina tudi v ekološkem kmetijstvu
Por je vrtnina, ki jo pogosto zanemarjamo in ne sodi med najpogosteje pridelovane rastline v pridelavi zelenjave. Pa vendar je lahko zelo zanimiva vrtnina, ki ji do živega ne more priti noben drug škodljivec, razen čebulne muhe in porove zavrtalke. Ravno s tem škodljivcem se je bilo do letošnjega leta zelo težko boriti, saj proti njemu v Sloveniji ni registriran nobeno kemično sredstvo za varstvo rastlin. Ker pa se ličinke hitro zavrtajo v samo rastlino, seveda ekološki pripravki sploh ne pridejo v poštev, saj so ličinke pred njimi v sami rastlini dobro zavarovane. Z novimi, biotič-nimi načini varstva rastlin pa si lahko zdaj pomagamo tako na vrtu kakor v ekološki pridelavi pora na večjih površinah. 
Zakaj je por zanimiv?
Rastlina ne zahteva veliko nege tekom vegetacije. Sadimo ga vse od zgodnje pomladi do sredine julija. Ko doseže tehnološko zrelost, ga lahko kar na njivi skladiščimo dolgo v jesen. Od kultivarja (sorte oz. hibrida) je odvisno, ali bo na njivi tudi prezimil. Poletni kultivarji so običajno zelo visoki, imajo tanko a visoko obeljeno lažno steblo. Prezimni pa so čokati, nižji, listje imajo temno zelene ali sive barve. Prezimni por ostane na njivi brez težav do pomladi in je običajno ena izmed prvih vrtnin, ki jih lahko tržimo.
Por sodi v rod čebulnic - lilijevk - in ima, tako kot vsi člani te družine, veliko koristnih snovi. Za prehrano uporabljamo lažno steblo, vendar je predvsem pri mlajših rastlinah užitna cela rastlina, z listi vred. Deluje ugodno na črevesje, srce in pljuča, pri tem pa ne draži želodca, tako kakor njegova dva, nekoliko ostrejša sorodnika. Res pa je, da temu primerno vsebuje nekoliko manj koristnih sestavin. Prav pride prav vsem tistim, ki so poleti radi na prostem. Pri vbodih žuželk le-te premažemo s porovim sokom, na rane lahko damo umit porov list. Skratka, por je prva pomoč na sami njivi.
Zanimiv je torej tako iz stališča pridelave kakor iz stališča prehrane. Prepričana sem, da ga je posebej v ekološki pridelavi pri nas premalo.
Pridelava pora
Por lahko pridelujemo z direktno setvijo ali preko sadik. Ker je v ekološki pridelavi eden izmed večjih težav tudi plevel, je pridelava preko sadik veliko primernejša. Za sajenje zgodaj spomladi pripravimo njivo že v jeseni, por pa lahko gojimo tudi kod naknadno vrtnino po solati ali celo po zgodnjem krompirju.
Zemljo pred presajanjem dobro pripravimo, saj ima por plitve korenine in potrebuje fino pripravljeno zgornjo plast njive. Je tudi edina čebulnica, ki prenese gnojenje z organskimi gnojili. Najboljše gnojilo je kompost, narejen na kmetiji. V primeru s hranili primerno založenih tal (fosfor, kalij C razred) ga potrebujete 30 m3/ha oz. 3 m3 /10 arov. Če uporabljate gnoj domačih živali, je seveda odvisno od vrste gnoja, vendar je nujno, da je gnoj res dobro preperel, še bolje pa je, da je kompostiran.
Proti plevelom se borimo na dva načina. Lahko se odločite za uporabo folije, por na grebenih s folijo dobro uspeva. Pri tem pa boste izgubili eno možnost boja proti čebulni muhi in porovi zavrtalki - to je osipanje rastlin. Drugi način pa je, da njivo pripravite že tri tedne pred nameravanim presajanjem sadik in jo potem dvakrat prečešete, preden presajate sadike. Namesto česanja priporočam, da se tudi v Sloveniji pričnejo uporabljati strojni priključki za ožiganje, ki so se ravno v primeru predčasno pripravljene površine zelo dobro izkazali. Čebulnice se ne razraščajo, zato je strojno okopavanje možno skoraj do spravila pridelka. V ta namen sadimo por nekoliko bolj narazen - 40 ali celo 50 cm med vrstami. Tako bo tudi dovolj zemlje za osutje rastlin. V vrsti naj bodo rastline 15 cm narazen.
Vzgoja sadik
Sadik ni pretirano težko vzgojiti, saj se danes substrati, ki so dovoljeni v ekološki pridelavi, že veliko lažje dobijo. Naj vas spomnim, v ekološki pridelavi se lahko uporabljajo samo substrati brez šote. Sadike, vzgojene s koreninsko grudo, so bolj odporne in lažje prenašajo vse stresne situacije. Zato puljene sadike ne pridejo več v poštev, čeprav je z njimi manj dela. Izberemo multiplošče z 240 luknjami in več. V vsako odprtino posejemo eno semenko. Por kali relativno dolgo, tudi do 20 dni. Začetna rast komaj vzniklih rastlin je počasna. Tudi setvenice oz. multiplošče v podrtih rastlinjakih ali na prostem lahko spomladi napade čebulna muha. Prti njej imamo zdaj v Sloveniji tudi naraven - biotičen pripravek - entomopatogene ogorčice, ki jih bom predstavila kasneje. Nekje v času cvetenja višenj je posevek ali setvene plošče smiselno tretirati s tem pripravkom.
Za vznik potrebuje seme najmanj 7 0C, kasneje pa sadike vzgajamo pri temperaturi okoli 15 0C, kar pomeni, da rastlinjaka ni potrebno ogrevati. Zelo kmalu spomladi lahko sadike prestavimo tudi na prosto, če v rastlinjaku manjka prostora. Res bo vzgoja trajala nekoliko dalj časa, a vzgojili bomo čvrste in odporne sadike. Na prosto jih spomladi presajamo lahko takoj, ko se zemlja odtaja, saj v hladnem rastlinjaku vzgojene in pred presajanjem na prosto utrjene sadike ne pomrznejo, tudi če jih doseže pozna spomladanska pozeba. Za jesensko in zimsko vzgojo lahko presajamo sadike na prosto vse do konca junija oz. sredine julija. Pogosto srečam priporočila, da je potrebno sadikam pred presajanjem nekoliko okrajšati korenine in prirezati liste. Tega v ekološki pridelavi ne počnite. Vsaka rana prizadene rastlino in jo oslabi. Glede globine presajanja velja več načinov. Nekateri priporočajo, da ga sadimo globje, vse do zelenih listov in na tak način preprečimo napade čebulne muhe in porove zavrtalke. Vendar je v tem primeru zelo težak izkop, velikokrat ga v tem primeru pri izkopu poškodujemo. Drugi način je sajenje v vnaprej pripravljene brazde, ki jih tekom vegetacijo počasi zasipavamo. S tem uničujemo tudi komaj vznikel enoleten plevel. Lažno steblo pa bo čvrstejše, lepše in višje obeljeno. Tretji način je plitvo sajenje in sprotno, večkratno osipavanje rastlin. Vedno jih osujemo povsem do zelenih listov. Meni se zdi ta način najboljši, je pa res, da je za to potrebna ustrezna mehanizacija, ki je pri nas nimamo veliko. Lahko pa se ustrezno prilagodi strojne priključke, s katerimi osipavamo koruzo in/ali krompir. Osipavanje je priporočljivo predvsem konec avgusta in zadnjič še tik pred zimo za por, ki bo prezimoval.
Oskrba posevka tekom leta
V kolobarju lahko pride por (skupaj seveda z ostalimi čebulnicami) na isto mesto vsako tretje leto na ustreznih površinah, na težjih, manj primernih tleh pa celo vsako šesto leto. Odličen predposevek poru so kobulnice - korenček, zelena in peteršilj, zgodnji krompir, pa tudi solata, kolerabica, endivija in paradižnik. Primerni so tudi številni drugi, sladka koruza, bučke, blitva in drugi. Ne bo pa dobro uspeval tam, kjer so pred njim rasle metuljnice, tudi fižol grah in sorodniki, slab predposevek so tudi zelje, cvetača kitajski kapus in rdeča pesa.
V ekološki pridelavi je uporaba herbicidov strogo prepovedana, zato bi pridelovalci morali bolj uporabljati tudi prednosti mešanih posevkov. Ugodni sosed poru so predvsem kobulnice - korenček, zelena, peteršilj, solata in celo paradižnik (v rastlinjaku lahko s pridom izkoristimo to kombinacijo), por na manjših površinah sadimo tudi med jagode. Por sodi med za oskrbo manj zahtevne vrtnine. Tekom leta potrebuje ves čas rahla tla, zato je večkratno strojno okopavanje zelo priporočljivo. Enako velja tudi za večkratno osipavanje rastlin vse do zelenih listov.
Por ima, tako kakor vse čebulnice plitve korenine. Če želimo kvaliteten pridelek, je v času suše nujno tudi namakanje. Zaradi plitkih korenin pričnemo zgodaj, ko opazimo pomanjkanje vlage. Namakamo pogosto, z nižjimi odmerki vode. Uporabljamo varčne načine namakanja, kapljično namakanje ob zastiranju tal ali pa mikrorazpršilce. Čeprav nekateri pri nas slednjih ne odobravajo, so za rastline, kot je por, v času visokih temperatur celo dobrodošli, saj rastline poleg zalivanja tudi ohladijo.
Škodljivci in bolezni
Por je dokaj odporna vrtnina. Če upoštevamo ustrezen, dovolj širok kolobar in zmerno gnojimo, potem z glivičnimi boleznimi ne bi smel imeti težav. Na manj-ših površinah lahko večkrat uporabimo koprivno ali presličino prevrelko. Ekstrakt njivske preslice in tudi koprive pa je možno kupiti tudi v trgovinah. V suhem in vročem poletju brez namakanja so lahko težava resarji. Največji škodljivec pa je prav gotovo čebulna muha spomladi in porova zavrtalka jeseni. Za oba škodljivca pa imamo v Sloveniji na razpolago prav posebne pripravke - entomopatogene ogorčice.
Entomopatogene ogorčice (EO) - novejši biotični način varstva rastlin v Sloveniji
Ogorčice so v Sloveniji po večini poznane kot škodljivi organizmi. Vendar v naravi obstajajo tudi nekatere take, s katerimi se lahko borimo proti škodljivim žuželkam. Zakonsko lahko v Sloveniji uporabljamo samo tiste vrste organizmov, ki jih tudi sicer najdemo v naravi. Tako mnogih koristnih organizmov, ki so v Evropi del standardnega varstva rastlin celo v klasičnem, konvencionalnem pridelovanju vrtnin, ne moremo uporabljati. No, vsaj nekatere koristne ogorčice iz rodu Steinernema in Heterohabdidis so danes v ponudbi tudi v Sloveniji. Za por je najbolj zanimiv pripravek Nemasys Grow Your Own, ki vsebuje kombinacijo dveh različnih ogorčic Steinernema carpocapsae in Steinernema feltiae. Zato ima dober učinek na številne škodljive muhe v pridelavi zelenjave. V Sloveniji ima registracijo za uporabo proti čebulni muhi, ki napada tudi por. Poleg tega pa ga lahko uporabljamo tudi proti korenjevi in kapusovi muhi. Posebej sled-nja dela veliko škodo že na setvenicah kapusnic, kasneje pa tudi na njivi. Ta edinstvena kombinacija entomopatogenih ogorčic pa ima še širšo registracijo, deluje tudi na mravlje, sovke, košeninarja (škodljivec travnih zelenic) in cvetličnega resarja ter na nekatere sadne škodljivce.
Pomembno je, da pripravek uporabljamo pravilno, da bo deloval. Za razliko od kemičnih naravnih sredstev za varstvo rastlin, ki ji uporabljamo na suhih rastlinah, uporabljamo EO vedno, ko je vlažno. Zakaj? Ker so to živi organizmi, majhne, očem nevidne, črvičkom podobne živalce, ki živijo v zemlji. Zato jih sonce in suh zrak takoj izsušita in uničita. Najbolje jih je uporabiti takoj po močnejših padavinah ali celo, ko rahlo rosi. Ker pa si tako vreme sredi poletja težko izberemo, je potrebno površino, kjer smo posadili por, pred uporabo namočiti. Pripravek lahko nanesemo s sredstvi, ki jih uporabljamo za varstvo rastlin, le da jih moramo dobro umiti. Vedno ga nanašamo zvečer, skoraj v temi. Po nanašanju je dobro, če površino ponovno zalijemo.
Ogorčice prodrejo v škodljivca skozi njegove naravne odprtine. V škodljivcu se potem zadržujejo, prehranjujejo in raz-množujejo, pri tem škodljivec hitro propade. Nato truplo zapustijo v večjem številu in iščejo nov vir prehrane. Če so tla ves čas namočena, delujejo in uničujejo škodljivce štiri tedne. Žal je spomladi njihova omejitev temperatura tal, ki mora biti vsaj 12 0C, se pa tudi muha prične raz-množevati nekje v istem temperaturnem območju. To je navadno šele sredina oziroma konec aprila v času cvetenja višenj, češenj in španskega bezga. Takrat pripravek uporabimo prvič. Registracija ni vezana na rastline, uporabimo ga tako v nasadih česna, ki so bili letos močno napadeni, kakor čebule in seveda spomladi posajenega pora oziroma na setvenicah pora v rastlinjaku.
Jeseni prične škodljivec delati škodo na poru nekje v začetku septembra. Takrat tretiramo prvič. Ne smemo pozabiti, da je potrebno suho zemljo prej namočiti in po tretiranju namakanje ponoviti. Po štirih tednih moramo tretiranje nujno ponoviti, saj je jesenski škodljivec veliko bolj agresiven in dela škodo vse do prvega mraza. Ker deluje isti pripravek tudi na cvetličnega resarja, ki je lahko poleti zelo agresiven, ga v primeru večje škode uporabimo tudi takrat. Težava je le, da so poletne tempe-rature včasih zelo visoke in ravno takrat se resar najhitreje razmnožuje. Zato je potrebno nasad ves čas opazovati. Prve resarje opazimo tam, kjer se listi stikajo in je tkivo nežno in mehko. Takrat počakamo na ustrezen, nekoliko hladnejši dan, ali pa tretiramo pozno ponoči. Če opazimo značilne, srebrne lise na listih, je običajno že pozno.
Varstvo pora z ogorčicami je naravi in koristnim organizmom povsem neškodljiv, na dolgi rok pa prav gotovo najbolj učinkovit način varstva pora.
Ker so to živi organizmi, jih ne boste našli v trgovinah. Potrebno jih je naročiti. Omenjeni pripravek lahko naročite na posebnih karticah, ki jih naročite v trgo-vinah, ali pokličete na priložene telefonske številke. Najdete jo tudi na internetu, če vtipkate ime pripravka. Če ste se odločili za pridelovanje pora letos, je dobro, da pripravek naročite prej, saj je prevoz dokaj zahteven. Dolgo časa ga ne smete hraniti, najbolje ga je uporabiti takoj. Prav gotovo pa ga boste potrebovali konec avgusta oziroma v začetku septembra.
  |  |  | |
| Zažagovanje nad spečim očesom. | Rezultat zažagovanja po prvem letu. | Obročkanje po prvem letu. |
