Prelivanje ali poplavljanje je najstarejši način namakanja, ki pa se v sadovnjakih ne priporoča več, saj so izgube vode prevelike, velika sta tudi izpiranje hranil ter zbijanje tal. Tla v nasadih morajo biti ravna, temeljito splanirana z rahlim padcem (do 2 %) v eno smer, sicer lahko nabrana voda v depresijah poškoduje korenine ali jih celo zaduši. Dolžina poljin je 40 do 120 m, odvisno od tipa tal. Takih površin v sadovnjakih pri nas ni.

Klasično oroševanje nad krošnjo se danes uporablja predvsem tam, kjer se z istim namakalnim sistemom namaka in orošuje proti pozebi. Oroševalni sistemi so lahko premični – montažni iz aluminijastih ali pocinkanih cevi ali pa fiksni iz plastičnih cevi, vkopanih v tla. Potrebni pritiski so od 3 do 6 barov. Prednosti klasičnega oroševanja nad krošnjo so enakomernejša namočenost tal od preplavljanja, lepa zatravljenost nasada, boljša obarvanost plodov pri dnevnem namakanju, možnost oroševanja proti pozebi, možnost izpiranja listov in plodov, uporaba nefiltriranih vod, možnost klimatizacije nasada ob veliki vročini; slabosti pa so omočenost listja in možnost večjega pojava bolezni (predvsem škrlupa na jablanah, hruškah in breskvah), pri večjih višinskih razlikah neeenakomerna namočenost, slabša dostopnost nasada po namakanju, občutljivost na veter. Nevarnost večjega pojava škrlupa se lahko zmanjša z nočnim namakanjem, ko je listje že mokro od rose. Z nočnim namakanjem se lahko zmanjšajo tudi izgube zaradi izhlapevanja, ki sicer znašajo pri tem načinu namakanja 20 do 30 %. Bolj je priporočljiva uporaba razpršilcev z manjšo intenziteto padavin. Učinkoviti namakalni sistemi tudi za protislansko zaščito imajo razpršilce na 15–16 x 15 m s šobami premera 3,84 mm in 17,5–18 x 18 m s šobami premera 4,2 mm. Razdalje med razpršilci so enake njihovemu dometu, s čimer je zagotovljeno od 2- do 4-kratno prekrivanje in je intenziteta dežja pri 4 barih pritiska približno 4 mm padavin na uro. Vedeti moramo, da je koristen domet razpršilcev za 20 % manjši od dejanskega. Večina izdelovalcev razpršilcev v svojih prospektih navaja precej večje razdalje med linijami in razpršilci, vendar so se taki sistemi pokazali kot neuspešni proti pozebi pri nižjih temperaturah, tudi zaradi različne intenzivnosti padavin, ki jo dajo na različni oddaljenosti od razpršilca. Razpršilci morajo za en obrat porabiti manj kot 40 sekund. Tiste, ki se vrtijo prepočasi, a so primerni za oroševanje proti pozebi, naravnamo z zatezanjem vzmeti pod kapico. Razpršilci z veliko intenzivnostjo padavin, nad 6 ali celo 10 l/m2/uro niso najbolj primerni za namakanje večine naših talnih tipov, ker voda ne pronica v zemljo sproti in se nabira v mikro depresijah ali manjših kotanjah, iz katerih počasi pronica v tla. Pri visokih temperaturah je lahko taka zasičenost tal z vodo za breskve usodna.

Kapljični sistem namakanja ima veliko manjše izgube od oroševanja (6–8 %). Njegove prednosti so manjša poraba vode, suhi medvrstni prostori, nizka zračna vlažnost, listje se ne moči, ni izpiranja FFS, potrebni so nižji tlaki na kapljačih (0,5–1 bara), porabi se manj energije...